Pred časom sem premišljeval, kdaj sem nazadnje napisal pismo. Saj veste, pravo pismo, ko se ob prelivanju besed mešata vonj papirja in črnila. Lepa pisava sicer nikoli ni bila moja odlika. Ampak to niti ni najbolj pomembno.
Zato mi tudi tista starka, ki je v banki, ko sem izpolnjeval svoj prvi obrazec, pred vsemi zakričala: »Glejte ga, levak je!«, ni vzela volje in poguma. Po vseh teh besedah se mi kdaj vendarle zazdi, da mi jih uspe obrniti, tako da iz njih nastane nenavadna misel. Vsaj upam, da je tako! In zato me je zmrazilo, da že vse od neke noro lepe bele noči nekje daleč na severu nisem v roki držal nalivnega peresa.
Od tega je že petnajst let. Pisem sem sicer napisal kar nekaj, vendar ne takšnih s peresom na papir. Zame je še tako grd rokopis neprimerno lepši od »helvetice« ali »times new romana« – zato ker je vsak čisto samosvoj, v omenjenih dveh pisavah pa pišejo vse tipkovnice tega sveta. Vendar times in helvetica nista kriva, da pisem ne pišem več tako pogosto. Krivdo pripisujem fenomenu, ki nosi delovno ime »elektronska pošta«.
Navadna pošta – naj je bila še tako ekspresna, letalska ali na raketni pogon – je bila v svojem bistvu spoštljiva do zdrave kmečke logike. Ko je človek pisal na drug konec sveta, je pismo tja potovalo nekaj tednov. Ko ga je naslovnik dobil v roke, je seveda dobro premislil, kaj bo odgovoril.
Potem je njegova kuverta v obratni smeri potovala nekaj tednov. V tem času se je obema zgodilo marsikaj. Zato so bila njuna pisma vedno polna zanimivih in lepih zgodb. Prepričan sem, da tudi najbolj pisateljsko nadarjeni ne zmorejo vsak dan napisati lepega pisma. Ampak elektronska pošta očitno prezira človeške sposobnosti, naravo in logiko. Kar je včasih trajalo poldrugi mesec, je zdaj skrčeno na pritisk tipke in naše besede se znajdejo kjer koli v vesolju. Vsa romantika je izginila. In potem se v virtualnem nabiralniku znajdejo idiotski »štosi«.
Razburi me, ko ugotovim, da je bilo vsem poslano pismo z isto vsebino. Ker je pismo nekaj lepega, globokega, intimnega … Ostala pa je samo plitvina, zaradi katere sploh ne vemo več, da poštar zvoni samo dvakrat in če mu vrat ne odpreš, nikoli ne izveš … Povsem razumljivo je, da danes opazimo samo smrad njegovega »švica«, ki napolni vetrolov. Saj prinaša samo račune in bančne izpiske. Včasih, ko so z njim prihajale drage osebe, nas to sploh ni zmotilo.www.seolosangelesgo.comcheck out this page for a dependable seller that will give you the Social Media Marketing you’re looking for quickly and easily.
